V Mestni galeriji se je po petih letih javnosti z novim umetniškim oziroma fotografskim  ciklom predstavil Herman Pivk, posebnež na domačem likovnem prizorišču, idejni in  formalni samohodec, perfekcionist, ki se številnih projektov loteva na podlagi  samosvojega narativnega scenarija. Seveda njegova filmska ali literarna predloga, ki se  pretaka v polje vizualnih umetnosti, ni nujno trdno določena, tako kot niso trdno določeni  končni rezultati - fotografije. Pripovedni duh Pivka tako navadno ne ponuja racionalnih,  tekoče berljivih in lahkotnih vsebin, ampak se poigrava z gledalčevo percepcijo videnega,  ki kot eden najmočnejših čutov asociativno povzroča spletanja različnih sestavljank pri  branju nedefiniranih vizualnih novel. Umetnik tako ponavadi nagovarja gledalca k  aktivni udeležbi pri interpretaciji fotografskih stvaritev, uporabljajočih dokaj širok nabor  prizorov, sklenjenih v zaključeno zgodbo, ki je nemalokrat zgolj nakazana skozi dvojnost  jasnih in nedvoumnih ter na drugi strani zamegljenih, abstraktnih in zavestno deformiranih podob.

Ustvarjalna pot Hermana Pivka je razgibana in polna specifične avtorske poetike, ki ga  med fotografsko kakor tudi širšo likovno srenjo zaradi tehničnih in ikonografskih  posebnosti zasluženo postavlja na prav posebno mesto. Poslužuje se zanimivih in  mnogokrat nejasnih tehničnih posegov in fizičnih intervencij neposredno na fotografski  film. S tovrstnimi intervencijami, skozi neskončne eksperimente in improvizacije, s  katerimi ustvarja izjemne vizualne učinke, dosega različno likovno občutje posameznih  del, ki variirajo od popolne abstrakcije do realizma in morda najbolj značilnega t. i.  fotografskega nadrealizma. S poudarkom na inventivni rabi obstoječe tehnologije  udejanja miselne tokove, posega v zaznavanje zavednega in nezavednega, abstrahira in  deformira realnost, ki jo gledalec ponavadi pričakuje od fotografskih podob; te so po  Susan Sontag dojete kot neko končno dejstvo in dokazni material za potrjevanje tega. Pivkova predanost skriti in nepojasnjeni narativnosti se opira na dejstvo, da iz  fotografskih podob ustvarja unikatne objekte, ki jih nato kot delčke mozaika sestavlja v  celostno in končno serijo. Leta 2001 je tako skozi fotografije v skupnem projektu V  belino bi zaplaval ilustriral poezijo Daneta Zajca, ki ob prenosu v likovni svet v zaradi  skrajne liričnosti pravzaprav zahteva stilizirane in abstrahirane podobe realnosti.

Idejno snovanje Hermana Pivka tako daleč presega zgolj fotografski medij, ki ga nadgrajuje z različnimi, mnogokrat težko opredeljivimi posegi. Svoje fotografije ponavadi posname po naključju, na nekakšen pol dokumentaren način, brez insceniranja kompozicij, kar v postprodukciji fizično in kemično obdela ter s tem deformira do te mere, da motivi nemalokrat izgubijo potencialne realistične značilnosti. Ker se Pivk poigrava neposredno s fotografskim filmom, so njegova dela vselej unikatna, to pomeni velik odklon od reproduktibilnih značilnosti fotografskega medija. Asoci-ativne podobe nakazujejo na notranje občutenje sveta, temačne in srhljive predstave, ki skoraj nikdar eksplicitno ne nakazujejo tega, kar je subtilno skrito v nevidnem planu podobe in kar gledalčeva imaginacija strahoma pričakuje. Motivi so parcialni, sestavljeni iz koščkov  dekonstruirane celote, ki ob raziskovanju človekove psihe in percepcije notranjih vzgibov in psiholoških občutij povezuje osnovno enoto posamezne fotografije v celovit kontekst  serij, ki nastajajo premišljeno in v dokaj velikem časovnem razponu.