Yale University Press, 410 strani, 2008. ISBN-10: 0300136846. ISBN-13: 978-0300136845.

Če bi morali poiskati ključno točko oziroma poanto obsežnega dela Michaela Frieda, potem bi bilo nemara potrebno izpostaviti njegovo videnje fotografije kot umetnosti. Šele želja določenih fotografov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (v prvi vrsti je tu govora o Jeffu Wallu, in včasih se zdi, da listamo po monografiji tega avtorja) po osvoboditvi fotografije iz primeža indeksikalnosti, oziroma njihov namen konfrontacije s fotografijo v njeni kompleksni poziciji teoretičnega objekta (verizem ali ne verizem) podelita fotografiji status umetnosti. Šele takrat, ko lahko o fotografiji govorimo kot o reprezentaciji, enakovredni drugim, pravi Fried (in tu ima Fried v mislih predvsem reprezentacijo ekvivalentno slikarstvu), lahko govorimo o fotografiji kot umetnosti. In natančno to je točka, ki si zasluži kritiko, saj celoto fotografije reducira zgolj na njen moment primernosti za že vzpostavljeno kritično analizo (ki je zelo, zelo specifično Friedova) in bližino slikarski tradiciji (s čimer sicer ni nič pretirano narobe). Umetnost fotografije je potemtakem vzvratno definirana kot zgolj samopreizspraševalno- ustvarjalna gesta, ki se nanaša na pomen in izvor tistega, o čemer se preizprašuje, ali kakor o tem lepo zapiše David Bate - kot samoreferencialnost oz. samonanašanje kot avtonomija. Teoretsko že prežvečeno in bistveno premalo za tako pretenciozen naslov, toda, presenetljivo, kljub vsemu še vedno ravno zadosti za pozorno branje, predvsem pa je fascinantna aplikacija Friedovega dualizma »absorptivnosti« in »teatralnosti« na fotografijo.