Gojmir Anton Kos je svojo bogato in dolgo ustvarjano pot začel v dvajsetih letih 20. stoletja in je vse do svoje smrti leta 1970 ostal zvest zlasti slikarstvu, čeprav se je ukvarjal tudi s publiciranjem, poučevanjem in fotografijo. Med njegovo zapuščino je bil z dokajšnjim časovnim zamikom odkrit obsežen fotografski opus, ki kljub avtorjevi nepretencioznosti presega ljubiteljsko beleženje in skiriciranje. Začenši v letu 1933, se je  Kos poglobljeno ukvarjal s fotografijo skozi celotno življenje, a rezultatov ni nikdar javno predstavljal, pač pa je ustvarjal v nekem bolj intimno raziskovalnem duhu.  Ponovna evalvacija njegovega fotografskega opusa pa je prinesla nova dognanja, predstavljena v knjigi Slikar v dialogu s fotografijo. 

Pričujoča knjiga je bila v okviru festivala Fotonični trenutki pospremljena z istoimensko razstavo v Moderni galeriji, ki je tudi založila publikacijo. Študiozna postavitev je združila fotografsko gradivo v tesni navezavi na slikarsko produkcijo, medtem ko obsežna knjiga ponuja analitično besedilo, ki se podaja v vsakršne nadrobnosti njegovega fotografskega ustvarjanja, in izbrane reprodukcije, ter s tem dokazuje povezavo s slikarskim ustvarjanjem in razmišljanjem avtorja.

V njegovem fotografskem opusu je tako moč zapaziti vsaj tri poglavitne linije ustvarjanja. To so podobe, ki so očitno služile kot klasično pomagalo pri ustvarjanju oljnih slik; najbolj očitna primera sta deli Avtoportret s čepico (Self-portrait in a cloth cap, 1949) in Kamnolom (Quarry, 1965/1967), v katerih je izkazano nedvomno poseganje po fotografiji kot skicirki za sliko. Bolj kompleksna je zgodba avtorjevega poglobljenega opazovanja, beleženja in upodabljanja lastnega bližnjega okolja, kjer so pobude večplastne, ne zgolj v smeri od fotografije proti slikarstvu, ampak tudi obratno. Kos se je namreč v različnih obdobjih večkrat posvečal motivu Gosposvetske ceste v Ljubljani, ki mu je bila na dlani z njegovega balkona v Kolizeju, ter jo fotografsko ovekovečil na podlagi že obstoječih slik.