Na razstavo Tanje Verlak sem se odpeljal iz daljne Ljubljane in kljub obljubam o regularnem delovnem času naletel na zaprta vrata galerije Tenzor. Tanja je prvi del vodstva opravila tako, da se je uspela dogovoriti za uporabo stranskega vhoda in nama omogočila sprehod po stopnišču, s komentarjem: »To je v bistvu že galerijski prostor.« V redu.

Predstavljena serija fotografij je torej nanizana nad ograjo stopnišča v preddverju Mestnega gledališča Ptuj in gledalca spiralno vodi skozi postavitev, ki se prilega specifiki prostora. To pomeni, da nekatere fotografije zavzemajo udoben prostor razstavne površine in gledalcu omogočajo neposredno konfrontacijo s podobo iz oči v oči.

Na drugih mestih pa fotografije utesnjeno vstopajo med utilitarne elemente stopniščne arhitekture in so posledično dvignjene znatno nad očišče povprečno visokega obiskovalca ter tako vzpostavijo distanco do gledalca, neudobno izhodišče za soočenje in iskanje pravega zornega kota, ki bo omogočil čim manj odsevov na steklu okvirjene fotografije. Enako je z izborom formata. Načeloma se je avtorica odločila za velikostni razred povečav (okoli 40×60 oz. 80×100 cm), ki pa jih je v načrtovanju razstave dokončno definirala glede na postavitev v dani prostor. To pomeni, da je format dvajsetih fotografskih povečav izbran na podlagi premiernega razstavnega prostora in bodo fotografije to definicijo nosile s seboj tudi v nadaljnja razstavna prizorišča. Upam, da se bodo zgodila.

Konkretno stopnišče galerije se tako vpisuje v podobe predstavljene serije in sedi v njih kot nek trivialni faktor, eden izmed mnogih, ki soustvarjajo končno pojavnost in ki hkrati ne smejo biti spregledani. Podobe, ki so nastale v nepredvidljivih razmerah javnega prostora, vstopajo nazaj v nepredvidljive razmere predstavljanja, ki presega avtorske odločitve, želje in ambicije. Verlakova poudarja, da je včasih postavitev nadzorovala do najmanjšega detajla, ampak, jasno, ni delovalo. »Pozornost je trenutno usmerjena v druge vidike razstave,« še dodaja, medtem ko s prstom z okvirja pobriše prah od vrtanja v steno.

Galerija Tenzor je rezultat hvalevredne geste podjetja Tenzor, ki poleg svoje primarne  dejavnosti (tehničnega varovanja) tako in drugače podpira likovno umetnost. Po dogovoru z gostiteljskim gledališčem in pod umetniškom vodstvom Vladimirja Forbicija  tako omogoči predvsem mladim, uveljavljenim in neuveljavljenim umetnikom iz širše regije, da predstavijo svoje delo javnosti. Težava je v tem, da je ta javnost večinoma tista javnost, ki obišče kulturni hram zaradi gledališkega programa in si razstavljeno gradivo ogleduje mimogrede na poti v in iz avditorija. Izjema so seveda otvoritve, ki pa so prav tako le pogojno primerne za natančen ogled razstavljenega gradiva. Dodatna specifika je  še geografska dislokacija od glavnih centrov kulturnega dogajanja v slovenskem prostoru, kar je, presenetljivo, še vedno znatna ovira za obisk javnosti izven ozke ptujske regije. Prej omenjena zaprta vrata galerije so najverjetneje posledica vseh teh »specifik«. V redu.