Guillaume Piens, direktor sejma ParisPhoto, nam v uvodnem delu spremnega besedila letošnjega sejma pove, da se s predstavitvijo fotografije iz Srednje Evrope zaključuje trilogija fokusa »pogleda na Vzhod«. Trilogijo so tvorili Japonska (2008), arabski svet in Iran (2009) in letošnja malo bližnja Srednja Evropa.

Dela avtorjev s tega dela Evrope, ki je vključeval Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko in Slovenijo, so bili stkana skupaj s tremi krajšimi zgodbami: zgodbo o fotografski avantgardi Srednje Evrope, zgodbo o sodobnih umetnikih tega dela Evrope in zgodbo o uveljavljajočih se umetnikih, istega dela Evrope. V splošnem predstavnem delu sejma smo lahko opazovali dela, ki sodijo v kontekst »od zgodovinskih avantgard do sodobnih osebnosti«, v delu Statement pa smo lahko videli dela mladih, »še uveljavljajočih se umetnikov«.

Predstavitev fotografij v tako ohlapnem kontekstu je delovala kot bolj slab poskus postavitve neke fotografije »na njeno mesto« oziroma umestitve na tak način, da bi vsi pozabili, da gre konec koncev za postavitev »fotografije na sejem«. Ločnica med tremi zgodbami, ko pozabimo na vso razlago, ki nam jo ponuja organizator in si pogledamo dejansko stanje na sejmu, je potekala nekako takole: Pod avantgardo so sodili starejši, znani avtorji, dobro zastopani pri znanih galerijah (npr.: Làszlò Moholy-Nagy, André Kertész, Brassaï, František Drtikol), katerih dela so bila razpršena med množico galerij širom sejma.

Pod nazivom sodobni umetniki so bili zbrani srednje znani avtorji srednjih let, srednje zastopani pri znanih galerijah (npr.: Tibor Hajas, IRWIN, Miroslav Tichy), in nazadnje so bili pod nazivom uveljavljajoči se umetniki predstavljeni mlajši, še neznani avtorji, praktično nezastopani pri znanih galerijah (npr.: Peter Koštrun, Krisztina Erdei, Uroš Abram); na dela teh je obiskovalec naletel pri galerijah v enem samem prostoru sekcije Statement. Ključni kriterij predstavitve je tako prisotnost avtorjev pri galerijah, ki vsako leto tvorijo srčiko sejma, smoter sejma pa omogočati mobilnost po lestvici zastopanosti - kar pomeni vnesti v sejemsko in tudi svetovno ponudbo fotografij nova imena, poleg obveznega spodbujanja zanimanja za starejše avtorje. Sekcija Statement vsako leto deluje kot bolj ali manj uspešno sredstvo za doseganje tega cilja - torej predstavitve in umestitve novih, mlajših ali pa še neznanih avtorjev in galerij na svetovno strokovno, zbirateljsko in tržno prizorišče.

»To je mnogo, mnogo več kot sejem, seveda sta nakup in prodaja zelo pomembna stvar, ker se vse na žalost začne in konča pri denarju; to je potrebno, tudi umetniki potrebujejo denar, da živijo … in to je to. Je pa seveda nadgradnja tega pomemben segment ParisPhotoja: strokovnost in strokovni stiki, navsezadnje se tam v štirih, petih dneh dejansko zbere strokovna javnost s celega sveta: direktorji najpomembnejših muzejev in galerij, kritiki, novinarji, avtorji.«
Barbara Čeferin, vodja galerije Fotografija

Predstavitev galerij Statementa pa je letos presenetljivo delovala kot prikaz vsega tistega, za kar se ve, da tradicionalno ravno ne buri duha poznavalcev, strokovnjakov in zbirateljev na sejmu ParisPhoto. Obiskovalec galerij iz te sekcije bi si lahko (ob vsem tem fokusu na sodobnost in »uveljavljajoče se umetnike« oziroma fotografe t. i. postmoderne fotografije) ustvaril mnenje, da v tem delu Evrope danes manjka klasična, tradicionalna fotografska izobrazba in klasična fotografija. Kakor da je ta Evropa danes pozabila na vso svojo bogato tradicijo, ki je bila sicer deloma zastopana na splošnem delu sejma.