Mestna galerija Ljubljana, 2009, 105 strani. ISBN: 978-961-6587-61-7

Kot da bi moralo miniti celo desetletje, da bi se ob s težko industrijo zaznamovanih vizurah knapovskih revirjev ovedli, da gre pri Živkoviču za resno fotografsko obsesijo, ki na osebni ravni morda res izhaja iz rekonstrukcije ostalin avtorjevega otroštva, a sodobnikom in zanamcem hkrati vendar uprizarja sklenjeno vizualno topografijo neke krajine, že zdavnaj obsojene na propad. Antonio Živkovič, samouk, ki se je ob koncu 80. let formiral v miljeju tukajšnjih fotoklubov in alter scene (nekaj njegovih koncertnih fotografija je bilo denimo videti na minuli razstavi Laibachov v MGLC), ni zgolj dokumentarist, temveč tudi izpričevalec, skorajda že romantični sanjač, ki z manipulacijo svetlobe kaj rad naglašuje vsebinske momente svojih poudarjeno estetiziranih fotografij. Oziroma se, kot zapiše pisec spremne študije, »… dokumentarnost [Živkovičevih] prikazov prenese ali preobrazi v odnos do sveta, napolnjenega s subjektivnostjo pristopa, odziva in zapisa.«

Pregledna razstava v ljubljanski Mestni galeriji (16. 11.-13. 12. 2009), za katero je ostal mehkooplatničeni katalog z izčrpno bibliografijo ter spremno študijo kustosa, dr. Sarivala Sosiča, je prinesla celovit vpogled v Živkovičev opus, ki ga je v galerijskih prostorih več kot primerno okronala impozantna fotografska sestavljanka iz več kot 700 fotografij - ta bržkone imaginarni prizor, sestavljen iz množice resničnih, se ni izkazal zgolj za posrečeno metaforo njegovega opusa, temveč tudi za nazorno ilustracijo enormnega obsega Živkovičevega fotografskega raziskovanja zasavske (in širše) industrije oziroma tamkajšnjega življenja.

Kakor razstava je tudi pričujoča publikacija razdeljena na več - natančneje na deset oziroma dvanajst - sicer (razen v kazalu) neoznačenih ciklov, ki jih uvajajo citati iz spremnih oziroma recenzentskih zapisov. Posamični cikli se med seboj razlikujejo po bolj ali manj ohlapnih tipografskih poudarkih; v tem oziru se kot izstopajoč kaže cikel, poimenovan Odsev spomina, ki gledalca z naznačeno nostalgičnostjo uvaja predvsem v urbano tkivo industrijskih krajev, medtem ko iz kontur Živkovičevega siceršnjega dela še odločneje izstopata novejša, barvna cikla, ki v primerjavi z ostalimi tudi zaradi bolj naglašenega dokumentarnega značaja ne premoreta enakovredne vizualne sugestivnosti in pomenljivosti. To sta cikla z naslovi Vrata in Zadnja izmena (oba datirana v leto 2007) - v prvem se avtor podaja v fotografsko mapiranje vhodov v opuščene rudniške jaške, medtem ko v drugem spremlja rudarje v njihovem delovnem okolju.