»Če želiš ustvariti svojo sceno, moraš imeti svoj festival, «[1] bi lahko parafrazirali misel Vilka Ovsenika, ki se je nanašala predvsem na vzpostavitev manifestacije in institucije festivala Slovenske popevke. Podobne zaključke lahko potegnemo tudi pri ostalih kulturno-umetniških prireditvah, ki zmorejo na ta način v nekem prostoru spodbuditi in vzpostaviti samoniklo sceno, ki lahko začne dokaj hitro hraniti samo sebe in ustvarjati lastno publiko.

Za razliko od bolj razširjenega in populariziranega glasbenega prizorišča, so likovne umetnosti institucionalizirane v še večji meri in bolj ultimativno, saj je večina umetniške produkcije v Sloveniji podprte s strani javnih oz. državnih ustanov in fundacij. A ne glede  na to, scena še vedno potrebuje svoj festival, prek katerega se manifestira, vzpostavlja in  predstavlja publiki.

Vsako okolje in vsaka scena pa potrebuje nek določen čas za svojo trdnejšo vzpostavitev. Jugoslovanska kulturna scena se je tako dokončno vzpostavila v 80. letih, ko je tudi tedanja sodobna umetnost dobila svojo bienalno prireditev v podobi Jugoslovanske Dokumente v Sarajevu, ki je v letih 1987 in 1989 na podlagi republiških selektorjev predstavila vrhunce ustvarjalnosti iz vseh kotičkov tedanje federacije.

Po prelomnem letu 1991 je novoustanovljena država Slovenija poskušala še bolj zavzeto najti ter ustvariti lastno kulturno-umetniško identiteto, obenem pa tudi lastno in deloma samozadostno sceno. Pomemben dejavnik pri tem je kljub svoji izraziti usmerjenosti v mednarodni, zlasti pa širši prostor vzhodne Evrope predstavljala nova osrednja nacionalna institucija za moderno in sodobno umetnost, Moderna galerija, ki je leta 1994 spočela Trienale sodobne slovenske umetnosti U3. Ta je bil od vsega začetka zamišljen kot predstavitev aktualnega dogajanja na področju sodobne umetnosti, nekakšen presek produkcije, svojevrstni »the best of«, ki je samodejno oblikoval domačo umetnostno elito.

Koncept izmeničnega pojavljanja domačega in tujega programskega vodje in kuratorja je vzpostavil svojevrsten stik z zunanjim oziroma zahodnim umetniškim svetom. Prvi trienale se je odvijal pod vodstvom Tomaža Brejca in je predstavil prakse, ki so svoje korenine pognale in uveljavile v prejšnjih desetletjih, ter se izpostavil kot ena zadnjih  modernističnih razstav pred dokončno uveljavitvijo razširjenih medijskih in konceptualnih praks sodobne umetnosti. Te dandanašnji predstavljajo dominantno linijo umetniške produkcije, ki jo podpira večina močnejših javnih in nevladnih ustanov. Naslednje trienalne prireditve pod taktirkami Petra Weibla, Gregorja Podnarja, Christine van Asche in Jurija Krpana so tako vzpostavile povsem drugačno, sodobnejšo in širšo paradigmo ustvarjanja in predstavljanja.[2]