Na enega izmed največjih in najaktualnejših sejmov fotografije Paris Photo, ki se vsako leto odvija v Carrousel du Louvre, se je vredno odpraviti z veliko denarja ali pa z veliko zvedavosti, ali pa seveda, še najbolje, kar z obojim. Za vsakega fotografa, željnega slave, denarja in prepoznavnosti, predstavlja sejem vpogled v delovanje svetovnega trga fotografije, in sicer ne samo fotografij, temveč tudi knjižnih izdelkov in fotografskih revij.

Iz tega sledi preprosti uvid, da na sejem ne zakorakaš z namenom ogleda zaokroženih razstavnih postavitev ali uživanja v presežnih kulturnih dobrinah, saj obojega manjka. Za tiste, ki prisegajo na slednje, je Pariz, onkraj omejenih prostorov Carrousel du Louvre, več kot solidna destinacija sam po sebi. Kljub vsemu pa Paris Photo ponuja nekaj, česar pri nas primanjkuje: ogled del sodobnih in starih klasikov »v živo«.

Fotografija
Fokus sejma Paris Photo 2009 je predstavljala arabska in iranska fotografija, in sicer je bilo v centralnem razstavnem prostoru videti izbrane predvsem starejše fotografije iz zbirke Arab Image Fundation, v sekciji Statement pa dela mlajših avtorjev arabskega in iranskega sveta. Opaznejše fotografije je predstavljala Silk Road Gallery iz Teherana; dela fotografinje Gohar Dashti. Njene fotografije so vse s politično noto, vsakdanje življenje na ozadju vojaštva; podoba para za mizo na prostem, ki ležerno pije kavo, v ozadju pa vidimo tank; gospodinja, ki obeša perilo na bodečo žico, počitek na postelji v ozadju vojaškega voda v plinskih maskah - skratka napetost vsakdanjega iranskega življenja na ozadju militarizirane politične krajine.

Tudi sicer, ne samo pri iranski in arabski fotografiji je bilo politično letos v ospredju; teme, kot so Palestina, Izrael, Gaza, Irak, Iran so bile vseprisotne. Poleg Gohar Dashi so iz te sekcije omembe vredne tudi fotografije Reze Aramesha, katere šele pogled na naslov politično umesti in hkrati vnese ambivaletno razmerje med naslovom in podobo. Njegove fotografije delujejo kot nežna, mehka verzija sicer upodobljenega dogodka. Reza, ki živi in dela v Londonu, za svoje inscenacije novači imigrante in za ozadje »uporabi« stare graščine in dvorce.

Na drugih koncih sejma so bile zelo priljubljene razne od človeka preoblikovane krajine, urban, transformed, discarded, industrial, city, sea, in nato »land« scapes. Na primer Jeff Browsove Discarded landscapes ali pa klasične Burtynskyjeve Industrial landscapes. Očitno je na sejmu zelo dobrodošlo ustvarjanje tipa »sledovi ostanejo«, kjer fotografija gledalca usmerja na neko predzgodbo, na neko človeško intervencijo v naravni, neomadeževani prostor, no, včasih pa tudi na intervencije v umetni, od človeka že preoblikovani prostor. Nenazadnje je sejem poln povsem insceniranih fotografij, ki usmerjajo na od avtorja ustvarjeno zgodbo, poanto, misel, umetniško gesto ali pa na zgolj hudomušen in humoren preblisk.