Zadnjič sem spoznal tečno blondinko, majhno z dolgim nosom, ki mi je krivila živce ves večer, čeprav je pravzaprav nisem hotel imeti ob sebi, a sem bil prisiljen v to. Večer je mineval, nekaj sem spil in potem je prišla njena prijateljica, ki je bila sicer višja in rjavolasa, ampak je imela ravno tako sredi obraza zlato lisico in tisti tečni ton, s katerim je zahtevala od mene, da ji razložim, zakaj ne verjamem v talismane sreče, Top Shop in Bona. In potem je prišel tisti fini, klišejski občutek: A sem res tako pijan, da vidim dvojno?

Ne, samo tako zoprni ženski sta se na temu svetu našli, postali najboljši prijateljici in se odločili, da mi uničita enega redkih prostih večerov, ki sem ga mislil posvetiti promilom v krvi in pomembnim pogovorom o svetu in življenju z ljudmi, ki se pogovarjajo o pomembnih stvareh, kot so cviček, ženske brez kompleksov Marije Terezije in kompozicije v Barry Lyndonu.

Potem smo se poslovili, in ker je tista blondinka itak vedela, da mi je zoprna, kot je zoprn golob Benetkam, je izvedla hudo akcijo – stopila je do mene in rekla: »Ti si tak kot moj bivši profesor geografije.« Pod vplivom gintonika izgubim ves smisel za ironijo in pretkanost (seveda ne obstaja tipka »backspace« v govoru, s katero bi lahko pilil retorične figure bohemskega vsakdanjika), zato sem jo vprašal: »Zakaj?« Ta mala blondinka je rekla: »Bil je plešast, s špegli, trebušast z okroglim nosom in stalno je mislil, da je najpametnejši, v resnici pa je samo hotel babo, a je ni mogel dobiti.«

Pa je šla, pa sem šel jaz … Šel sem spat in zjutraj sem se zbudil in sem se tega dogodka spomnil, kar me je pripeljalo do sklepa, da sem ugotovil nekaj pomembnega.

*
Sam nisem pretiran gamer, rad kdaj pa kdaj odigram kako računalniško igro. Še posebno v simulacijah, ki se trudijo posnemati resnično življenje, se po cestah ali stavbah sprehajajo liki, ki jih vodi ponavadi slaba umetna inteligenca. Ker računala še vedno niso tako zmogljiva kot multiprocesor resničnega življenja (v kar koli že verjamete…), so ti sprehajalci omejeni na nekaj »zvrsti ljudi«, ki so nato naključno razpostavljeni po navideznem svetu, da nam dajejo občutek resničnosti. Tako se v resnici po virtualni resničnosti giblje nekje deset ali več »tipov«, pomnoženih v neskončnost.

*
Tista jutranja ugotovitev je bila, da v resničnem svetu ni nič kaj drugače. Tisti ženski sta bili tip, ki je razmnožen po vsem svetu – in najbrž obstaja, da je v konstantnem konfliktu s tipom profesorja geografije, kateremu očitno pripadam tudi sam. Med dnevom sem ugotovil, da sem brodil po precej topli vodi in bil prvi človek, ki je na svetu jedel kruh – od Hipokratovih tipov temperamenta, Kretschmerjevi trije tipi konstitucij, genski bazen … in z omejenim znanjem se do česa več nisem dokopal. Tudi trudil se nisem. Ko večerna magija popusti, ob zarji človek odpušča in naenkrat mi je bilo žal, da sem se sploh drznil spustiti v nekaj tako kompleksnega, kot je različnost/enakost/generičnost/večvrednost/manjvrednost človeka. A misel, ki je vredna, da ostane, se zakoplje globlje, kot smo si pripravljeni priznati, in vznikne ob najmanjših magdalenastih dražljajih – in tukaj je, da obda fotografije Boštjana Puclja.