»Ko enkrat poznamo število ena, mislimo, da poznamo tudi število dve, saj je ena plus ena dve. A pozabljamo, da je treba prej vedeti, kaj pravzaprav pomeni plus.«

Bilo je kot usojeno. V roke sem dobil knjigo Boring Postcards, zbirko nič kaj estetskih razglednic, ki jih je umetniškemu svetu želel pokazati Martin Parr. In vendar so bile te podobe nekaj več, nekaj, kar je skočilo iz knjige, me oklofutalo in mi reklo: GLEJ ME! Bile so dolgočasne, a kljub temu nisem mogel odvrniti oči. Le kaj neki je na teh podobah tako zelo privlačnega? Začela se je mala šola gledanja - in videnja.

Naključno manifestirane resničnosti se spreminjajo v lirično celoto - Gestalt, kot pravijo Nemci -, ki preraste vsoto svojih elementov in se prelevi v vizualno poezijo prezrtega. Navaden, kdaj pa kdaj celo banalen svet postane umetniška tvorba, pri kateri se nihče ne ukvarja s kompozicijo, osvetlitvijo, z rakurzom - pomemben je le občutek, ki te prešine ob opazovanju teh fotografij. Ni pomembno, kje so nastale, ali v teksaškem Amarillu ali pa nekje sredi čudovito dekadentnega predmestja DDR. 

Fotografije krajev, ki se ne bi želeli videti v ogledalu, ki prikazujejo lepoto in dekadenco konzumerizma hkrati, ki fetišizirajo železni socializem in njegove heroje, ali pa le prazno zijajo z neskončno, bolečo praznino onstran zguljenih fasad, v mojih očeh vzbujajo tako usmiljenje kot neskončno željo po takojšnjem obisku. Počutim se, kot da bi skočil v Kerouacovo glavo, hodil po slikah Edwarda Hopperja in zraven na ves glas poslušal Dylana in Springsteena.
Osamljenost, pobeg, svoboda. Fotografske meditacije iz Nikjeršnje dežele, take, kot jih je na celuloid nekoč beležil Jeff Brouws.