Iz besed Pierra Thébergeja lahko razberemo, da je staged photography, po slovensko bi jo lahko poimenovali inscenirana fotografija, v fotografskem mediju že od začetka.Pridevnik staged izvira iz angleške besede stage in pomeni oder ali iz besedne zveze to stage something, to pa prevajamo z uprizoriti, namestiti nekaj. Pri tej zvrsti fotograf podaja zgodbe, zato je neke vrste režiser in velikokrat igralec. Celotno zgodbo poskuša izraziti na eni fotografiji. Prizori so skrbno režirani, uporabljajo se podobni scenski pripomočki kot v gledališču, v zadnjih tridesetih let so prizorišča takšnih fotografij zelo podobna filmskim, saj fotografi svetovnega slovesa uporabljajo celotno filmsko mašinerijo.

Gregory Crewdson uporablja filmske luči, ki sredi gozda pričarajo pokrajino, osvetljeno samo z lunino svetlobo. Jeff Wall ustvarja posamezne fotografije tudi po leto dni, medtem ko Wang Qingsong, najbolj znan kitajski fotograf inscenirane fotografije, prizorišča gradi v filmskih studiih.

V devetnajstem stoletju je v znanstvenem raziskovanju vladal pozitivizem, ta je temeljil na tem, da je empirično resnico mogoče spoznati samo z opazovanjem in vizualno resnico. Kmalu so bile fotografije glavni dokaz, da se je nekaj resnično zgodilo. Še zdaj ob fotografijah v družinskem albumu pomislimo, da se je to nekaj na slikah zgodilo, je bilo praznovano, fotografija je torej dokaz, da se je nekaj res zgodilo.[2] Prav tako je Gisèle Freund dejala: »Pisana beseda je abstraktna, medtem ko je fotografija zrcalna podoba sveta, v katerem živimo.«[3] Vendar se je kljub temu zavedala, da je fotografija samo delno zavezana objektivnosti.

Da je fotografija lahko zelo učinkovito sredstvo pri oblikovanju domišljije in sočasno močan oblikovalec obnašanja, so se kmalu začeli zavedati prvi fotografi in iz čistega zapisovanja narave in portretiranja ljudi prešli k bolj pripovednim tehnikam. Večina njih je na začetku sama stopila pred objektiv, bili so igralci v lastnih zgodbah. Hippolyte Bayard je leta 1840 posnel vrsto zanimivih, a za tisti čas skrajno nenavadnih avtoportretov, na katerih »igra« utopljenca. Z njimi je avtor želel izraziti nezadovoljstvo s francosko vlado, kije zasluge za izum fotografije pripisala Daguerru, njegovemu trudu pa ni priznala pomembnosti, ki si jo je po svojem mnenju zaslužil. Hippolytovo fotografijo Autoportrait en noy [Avtoportret kot utopljenec][4] bi lahko označili kot prvo inscenirano fotografijo, saj je posneta s pomočjo raznih gledaliških rekvizitov in implicira pripoved.

Po definiciji Lori Pauli, kuratorice v kanadski Narodni galeriji, lahko inscenirane fotografije razdelimo v tri tematske sklope, ki jih določa »nastop« fotografa v njih. V prvi sklop sodijo »igralci«, v drugega »umetniki« in v tretjega »pripovedovalci«.[5] »Igralci« nastopajo na svojih fotografijah in pritem prevzemajo različne vloge. »Umetniki« se ukvarjajo predvsem s kopiranjem in interpretiranjem klasične umetnosti, »pripovedovalci« pa ustvarjajo zgodbe v samih fotografijah. Seveda razmejitve niso strogo določene, tako da lahko fotografi nastopajo v več različnih vlogah, ki se med seboj ne izključujejo. Hippolyte Bayard in drugi fotografi z začetnega obdobja fotografije so nastopali predvsem kot »igralci« in »pripovedovalci«. Večina je sama odigrala vse ali vsaj eno vlogo v svojih zgodbah. Pri nekaterih fotografih je klasičen avtoportret zamenjal igrani avtoportret, fotograf se je tako preoblekel in odigral različne vloge. Metodam samouprizoritve sta se največ posvečala Hippolyte Bayard in Warren Thompson. Zadnji je v stereo fotografijah iz leta 1855 odigral vloge misleca, Arabca, lovca in umetnika.

Od leta 1855 in do konca 19. stoletja je bilo v fotografijah vedno več pripovedništva. Te zgodbe so bile večinoma prikazane samo na eni fotografiji. Pretežno so se zgledovali po motivih klasičnega slikarstva. Pri tovrstnih delih so ustvarjalci glede na prejšnjo  razdelitev delovali ne samo kot pripovedovalci, ampak tudi kot umetniki. Med  najpomembnejšimi fotografi bi želel omeniti: Oscarja Gustava Rejlanderja, Julijo Margaret Cameron, Frederica H. Evansa, F. Hollanda Daya in Henryja Peacha Robinsona.