Kaj je torej na teh fotografijah resničneje: gola stvarnost ali resnica, ki jo želi pokazati fotograf, resničnejša od stvarnosti same?

Spomin ima moč, da ohranja preteklost prisotno v sedanjosti; seveda pa ni nikoli mogoče pozabiti, da obsega ta prisotnost tudi odsotnost, da je le »fotografija« absolutno in za vselej izgubljene prezence.

Odgovor je preprost: pri nas (pre)pogosto zato, ker uporabniki in uporabnice fotografij ne poznajo ali ne spoštujejo pravil avtorskega prava. Ponekod v tujini pa ime fotografa oziroma fotografinje ostane neznano zato, ker so pravila avtorskega prava drugačna.

Ljubljana: Galerija Fotografija, 16. februarja–4. marca 2006
Boštjan Pucelj: Babi, Ljubljana: Založba /cf*, 2006 (Zbirka Varia)

The Order/Red razstava črno-belih fotografij London: Veleposlaništvo Republike Slovenije v Veliki Britaniji 2. novembra 2005–14. januarja 2006

Barbara Ogrič, Sašo Vrabič, Aleksandra Vajd, Špela Kasal, Matjaž Wenzel,Arven Šakti Kralj Szomi, Manja Zore Jože Suhadolnik, Tanja Lažetić in Dejan Habicht, Barbara Milavec, Kiki Omerzel,Andrej Cvetnič, Jasna Klančišar, Tanja Verlak, Peter Koštrun

Razstava ročno povečanih črno-belih fotografij Nova Gorica: Mestna galerija 7.–24. aprila 2006

Araki Nobuyoshi je bil rojen leta 1940 v Tokiu. Na univerzi Chiba je študiral fotografijo in film. Med letoma 1963 in 1972 je delal kot fotograf pri oglaševalski agenciji Dentsu. Službene studie in fotografsko opremo je uporabljal tudi za lastne projekte, na primer za fotografiranje uslužbenk podjetja, sčasoma pa je svoje delo razširil na ulico

V čem se današnji studijski fotografi razlikujejo od tistih, ki so delovali v vaših najbolj plodnih časih? Se je stil spremenil?
Od petdesetih let pa do konca osemdesetih prejšnjega stoletja se portretna fotografija ni bistveno spreminjala. Zdaj pa je popolnoma drugače. Portret je izginil. Odkar imajo ljudje svoje fotoaparate, jim je vse dobro.

Sodoben konstruktor in arhitekt Santiago Calatrava ima biro v Zürichu, Parizu in v rodni Valencii. Njegove stavbe stojijo po vsem svetu. Zaslovel je z mostovi, ki se jih je lotil na svež, nekonvencionalen način, iščoč možne odgovore na vprašanje Kako premostiti razdaljo?

Uredili Alice Rose George, Gilles Peress, Michael Shulan, Charles Traub. Zürich, Berlin, New York: Scalo,

Počutim se, kot da bi skočil v Kerouacovo glavo, hodil po slikah Edwarda Hopperja in zraven na ves glas poslušal Dylana in Springsteena. Osamljenost, pobeg, svoboda. Fotografske meditacije iz Nikjeršnje dežele, take, kot jih je na celuloid nekoč beležil Jeff Brouws.

Svoje stvari dajemo na internet zato, da bi bili vidni. Ne le iz narcisizma, temveč iz čiste eksistencialne nuje (če ni prvi že vključen v zadnjo). A streznjenja ne bo, dokler nam kak tabloid ne sname fotke z internetne strani, ji odreže vodni žig in fotko objavi s podpisom v slogu Arhiv tabloida[1]

Ljubljana: Cankarjev dom, Mala galerija, 18. oktobra–19. novembra 2006

21. oktobra–10. novembra 2006

Slogovno poimenovanje are-bure-boke, ki se je uveljavilo za označevanje del stvarjalcev, povezanih z revijo Provoke, je še zlasti značilno za Moriyamove črno-bele fotografije, posnete iz roke, ki so dokaj temne, grobozrnate, močno kontrastne, »prežgane«, polne - zgoščene v slikovnem polju, grafične, divje in halucinogene, take, kot bi prikazovale nek nezaveden, potlačen duševni svet. V njih je moč čutiti opis trenutne, neposredne izkušnje z namenskim pomanjkanjem refleksije. Moriyama pravi, da so lastnosti njegovih fotografij posledica njegovih temeljnih pogledov in razmišljanj o ljudeh in svetu